Cukrarna je stavba, ki je spadala med najpomembnejše industrijske objekte v prvi polovici 19. stoletja na Slovenskem. Poslopje je najprej delovalo kot predelovalnica sladkorja. Leta 1828 sta borzna veletrgovca v Trstu, Rossmann & Pelican, prosila za podelitev deželnega tovarniškega dovoljenja za sladkorno rafinerijo in se zaradi bližine carinarnice odločila, da jo postavita v Ljubljani. Leta 1835 so vanjo postavili prvi parni stroj na ozemlju današnje Slovenije in sledilo je obdobje relativne stabilnosti. V letih med 1841 in 1849 so z novimi lastniki še povečali svoje zmogljivosti in s tem povzročili pravi razcvet v zgodovini ljubljanske sladkorne industrije. Cukrarna še vedno velja za edinstven spomenik kapitalističnega veleobrata iz prve polovice 19. stoletja.
1858 25. avgusta je človeška nepazljivost povzročila požar, ki je uničil tovarno, skladišče, opremo in večino zaloge sladkorja. Pogorelo je vse, razen drvarnice in hleva. Tovarna je izgubila tudi visoke dimnike, ki so ji dajali značaj industrijskega objekta. Tovarniško poslopje so delno prekrili, ponovnega obratovanja pa ni bilo več. Od leta 1864 do 1866 je stavba gostila vojake, ki so njene prostore uporabljali kot apartmaje; med leti 1870-1872 pa je v njenih prostorih delovala tobačna tovarna, vendar je drugi požar življenje v stavbi ponovno zaustavil. Nato je bila med leti 1873 in 1918 uporabljana kot vojašnica. Prav tako je nekaj Ljubljančanov, ki so izgubili domove v uničujočem potresu leta 1895, ki je uničil desetino ljubljanskih zgradb, začasno prebivalo v Cukrarni. Od konca 19. stoletja pa vse do izpraznitve v 90-ih letih 20. stoletja je Cukrarna nudila dom in zatočišče številnim družinam in posameznikom, pa tudi brezdomcem. Prav to dejstvo je pomembno zaznamovalo tudi slovensko literarno zgodovino, saj Cukrarna velja za rojstni kraj slovenskega modernizma ob koncu 20. stoletja. V njej so se ob koncu 19. stoletja zbirali in živeli predstavniki slovenske moderne Dragotin Kette, Josip Murn Aleksandrov, Ivan Cankar in Oton Župančič.
Z odprtjem Cukrarne septembra 2021 je slovenska prestolnica dobila nov prostor za predstavitve sodobne umetnosti in prostor, kjer se izvajajo procesi artikulacije misli, produkcije in prezentacije sodobnih umetniških projektov – tako na področju vizualne kot tudi intermedijske, performativne, zvočne, glasbene in ostalih oblik umetnosti.
Prikazovanje umetniških del skozi razstave in dogodke je le del programa institucije, cilj Cukrarne je postati novo vozlišče kulturnega dogajanja.
V sodelovanju z umetniki in drugimi akterji iz slovenskega in mednarodnega prostora, ki bo temeljilo na dolgoročnejši udeležbi in interakciji, stremimo k osnovnim ciljem in poslanstvu sodobne institucije umetnosti; ta naj ob upoštevanju preteklosti stavbe svojo razstavno dejavnost, interpretacijo in izobraževanje gradi na temeljnih humanističnih postulatih skupnosti, spoštovanju drugega in empatiji do okolja ter naj spodbuja argumentirano družbenokritično držo in vedno znova preudarno nastavlja zrcalo družbi.
Leta 2008 je Mestna občina Ljubljana od lastnikov kupila stavbo in zemljišče in med letoma 2018 in 2021 je bila po načrtih biroja Scapelab izvedena prenova, stavba pa je bila predana v upravljanje javnemu zavodu Muzej in galerije mesta Ljubljane. Vanj so vstavili jekleno konstrukcijo, ki nosi štiri galerijske prostore, narejene po principu bele kocke. Jeklena konstrukcija visi z ostrešja in se v nobeni točki ne dotika tal, hkrati pa je odmaknjena tudi od ostenja.
Stavbi je bila dodana kletna etaža s tlemi pod ravnjo struge Ljubljanice. Kot zaščiteni objekt industrijske stavbne dediščine, ki v svoji polpretekli zgodovini ni slovel po arhitekturni lepoti, temveč kot najprostornejša zgradba v Ljubljani – kar je glavni razlog, da se je skozi skoraj dve stoletji tudi ohranil – je Cukrarna s svojimi 5679 m2 postala zanimiva tudi kot arhitekturni dosežek.
Cukrarna je zaradi svojega statusa kulturnega spomenika doživela konservatorsko reinterpretacijo, pri čemer sta bila ohranjena videz strehe in originalni zunanji obod, torej ostenje s 318 okni.
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, investitor Mestna občina Ljubljana in projektantske ekipe so se odločili, da bodo ta gradbeni biser začetkov industrijske arhitekture v Ljubljani pokrili z glineno strešno kritino Bobrovec KLASSIK proizvajalca CREATON.